AVTORJI: SIVA (Simon Macuh, Ivut Aivai, Andreja Džakušič)

Na tokratni video večerji se skupina SIVA predstavlja z videom Mc Buto in specifičnim menujem, ki je posebej načrtovan za dogodek v Kulturnem Inkubatorju na Koroški cesti v Mariboru.

Obravnavati večinske fenomene družbe običajno pomeni posegati v polje pop kulture ali mainstreama. Cilj teh strategij je v glavnem ustvariti svojih petnajst minut slave in zvezdništvo, ki s pomočjo mobilizacije večine cilja na uspeh in seveda zaslužek. Pri tem se zelo pogosto poudarja

demokratičnost horizonta tovrstnega vstopa v kulturo, ki je sedaj deelitizirana, ni hermetična, ipd. Vendar ima taka demokratičnost eno veliko napako, da se v glavnem opira na edino normativno kvaliteto in to je kvantiteta. Zato ni čudno, da predstavlja problem za akterje tovrstnih scen dejstvo, ko lahko uspeh mine v trenutku, kadar se pozornost  preusmeri na nekaj ali nekoga drugega. Že zgolj padec uspeha je neuspeh. Tovrstna logika je precej tavtološka, kar je verjetno bolj posledica mehanizmov znotraj zgodovinsko ustvarjenega sistema, ki preferira takšne procesne pogoje in dogodke z zelo skopo = pretežno črno/belo dogodkovno funkcionalnostjo, ko sta diskretno ločeni stanji le uspeh ali neuspeh. Glavni zgodovinopisci tovrstnih zgodb so postali množični mediji, ki imajo možnost delovanja v tem smislu, vendar imajo tudi druge in se postavlja vprašanje, zakaj tako močno prevladuje pihanje v en rog? Tudi prakse, ki se pojavijo v določeni

točki kot alternativa, lahko v tej strogi dvovalenti logiki že z najmanjšo razliko, ki jo ustvari zamaknjena perspektiva pogleda preskoči v mainstream, čeprav izgled ostane isti. Slednje priča o aktivni vlogi gledalca, kjer raba določa pomen. Vendar težava ni v tem, ravno nasprotno s tem dejstvom lahko partikularno vstopa v univerzalno in/ali partikularno. Težava je v tem, da

se zahodna civilizacija ni naučila šteti več kot do dva (subjekt/objekt, duhovno/materialno, politična levica/desnica, dobro/slabo).

Kultura povprečja, ki jo v svoj problemski diapazon jemlje SIVA, se želi držati sredine, vsakodnevnosti ter se izogiba tako vnaprejšnjim kot posledičnim razlagam svojih dejanj. To je povsem pragmatičen način, kako se izogniti medijskemu aprioriju, seveda pa je gledalec kot arbiter tega kar se zgodi nujna komponenta in lahko pogled po želji drugega postane

medijski. Strategija povprečništva bi lahko v tem primeru bila spekulacija, da medijev ne zanima povprečno.

Glede na lokacijo dogodka SIVA izhaja iz danega prostora, ga ne naredi za nekaj posebnega, kar sicer ni neposredno povprečno, vsekakor pa se z vključitvijo v zgodovino ali strukturo nekega prostora izogiba ekskluzivni uporabi le tega, kadar je dan. Ko izbiramo prostor za svoje akcije, tudi izbiramo tiste javne pararametre okolja, ki so del čim bolj splošnih in med ljudmi razširjenih karakteristik.

Končno pa so izbrane vsebinske tematike tiste, ki na poskušajo na ilustrativen način zajeti bivanjsko povprečje vsakdanjosti, zavedajoč se dejstva, da je po drugi strani lahko vsak tak izbor poseben zase. Arbitrarnost dogodka in vsebine naj zato se kot posebna zgodi skozi prakso, interpretacije pa naj bodo kolikor se da čimbolj diskurzivne. Ta strategija je ena izmed možnih

diskurzov in niti ne ena izmed tako posebnih, kot povsem logično vsakdanjih.

Simon Macuh