Vladan RADOVANOVIĆ

se je rodil v Beogradu, 5. septembra, 1932.  Diplomiral je na kompozicijskem oddelku Akademije za glasbo v Beogradu v razredu prof. Milenka Živkoviča.  Na njegovo pobudo je bil ustanovljen Elektronski studio Radio Beograda, katerega je vodil od 1972. do 1999. Leta 1993 predlaga projekt in ustanovi odprto skupino SINTUM.

            Ustvarja na področju glasbe, slikarstva, književnosti, novih medijev in večmedijske sinteze. Neodvisno od avantgardnega doganja v svetu je raziskoval v podobnih smereh: vokovizuel in projekti (1954), taktilna umetnost (1956), polimedij in dela s telesom (1957), glasba za magnetofonski trak (1960), elektronska glasba (1966), računalniška glasba (1976), računalniška grafika (1988). Centralno mesto njegove poetike zavzema SINTEZIJSKA UMETNOST. Napisal je več kot 200 teoretičnih besedil o glasbi in novejših tendencah v umetnosti.

            Delal je v studiih v Varšavi (1966), Parizu (1969), Utrechtu (1976) in Budimpešti (1987). Imel je 23 samostojnih razstav in predstavitev tako doma, kot v tujini.

Je dobitnik 10 domačih in mednarodnih nagrad za glasbo (med njimi so 3 prve nagrade na tekmovanjih Jugoslovenska muzika na radiju, Oktobarska nagrada 1971, Druga nagrada v Bourgesu za elektroakustično glasbo 1979, nagrada Gianfranco Zafrani na Prix Italia 1984, Prva nagrada na Međunarodnoj tribini kompozitora v  Beogradu 1998), 3 za literaturo (ena od njih je Nolitova nagrada 1968) in 5 za vizualne umetnosti (med njimi so Prva nagrada Ministarstva kulture za najboljšo multimedialno razstavo 1992, Prva nagrada za video v Sao Paolu 1996 in Nagrada grada Beograda za najboljši dosežek na področju likovne in uporabne ustvarjalnosti, vizualnih in razširjenih medijev v letu 2007.

Je član Udruženja kompozitora Srbije i Udruženja likovnih umetnika Srbije. Od leta 2001 je redni profesor na Univerzi umetnosti v Beogradu, na oddelku za večmedijsko umetnost. Leta 2005 je postal častni doktor glasbe Univerze v Kolumbusu, Ohio, od leta 2007 je častni doktor večmedijske umetnosti na Univerzi umetnosti v Beogradu.

KRATEK ŽIVLJENJEPIS (1966; 1’)

Delo je zasnovano na 11 fotografijah in video vložku. Fotografije prikazujejo različne utrinke avtorjevega življenja, od njegovega prvega do štiriinšestdesetega leta starosti. Video vložek je posnet po vseh fotografijah. Fotografije so izbrane tudi glede na spremembo položaja glave iz desne v levo.

To postopno premikanje v levo se »zaokroži« v enkraten obrat, izoblikovan v štiriinšestdesetih letih, kar avtorju omogoča, da v video odlomku na koncu zaključi; «Samo obrneš se in že življenje mine«. Prehodi med fotografijami so narejeni s pomočjo Morphing programa. Vsaka vizualna sprememba in nastop naslednjega kratkega življenjskega trenutka je dopolnjena prej

s komplementarnim kot s paralelnim zvokom. Zvočna osnova vsega dogajanja je Chopinov valček, napačno imenovan »minutni«. Tukaj je ta napačna interpretacija dobrodošla, ker  tudi glasbeno izpostavi »minutno« kratkost življenja.

Kratek življenjepis je osvojil prvo mesto in nagrado na One Minute Word Festival v Sao Paolu, 1996. Vizualna komponenta je realizirana v Studiu Pixel v Beogradu, zvočna pa v Elektronskem studiu Radio Beograda.

AVDIOSPACIJAL za ženski zbor in elektronske zvoke (1975-1978; 16’30’’)

Repertoar načina obravnavanja človeškega glasu je v  tej  mešani elektronski skladbi zelo širok in, čeprav netransformiran, se zborovski zvok glede na svoj učinek približuje elektronskemu. Po drugi strani pa elektronski material, ki v resnici ne vključuje obdelanih glasov ali inštrumentov, vsebuje poleg avtohtonih tudi simulacijo vokalnih in inštrumentalnih zvokov. Tako postavljeni odnosi vokalnega in elektronskega zvoka kažejo na osnovno idejo vzajemnega približevanja dveh zvočnih svetov ter na težnjo oplemenitenja in počlovečenja elektronskega, tehnološkega s pomočjo vokalnega, ljudskega. Zborovski del partiture je v posameznih trenutkih in delno odprt, izvajalcem se prepušča odločitev o ritmu, redkeje pa o tonskih višinah. Elektronski part je realiziran s pomočjo sintetizatorja Synthi 100 s kombiniranjem dveh postopkov: od najdenih zvokov se je projektirala partitura, v odnosu do katere se realizira določen odsek skladbe, ali pa so improvizirani posamezni oddelki, ki  si jih je stroj zapomnil, nato so bili iz sekvencerja „prepisani“ v partituro.

Avdiospacijal je bil 1979. nagrajen z drugo nagrado (prva ni bila dodeljena) na Mednarodnem natečaju za elektroakustično glasbo u Bourgesu, Francija. Skladba  je bila realizirana v Elektronskem studiu Radia Beograd.

VARIACIJE ZA TV (1977, 1984;17’40’’)

Variacije za TV so projektirane  kot zvočno-vizualna partitura 1977, realizirane pa so bile leta 1984. Za razliko od metode vizualizacije glasbe, Variacije poskušajo uresničevati medsebojno odvisnost glasbe in gibljivih slik z enakopravnim sodelovanjem obeh komponent. Nobena komponenta ni vnaprej dana s ciljem, da se proti njej postavi druga. Zvočna komponenta Variacij obsega instrumentalno glasbo, pisano za trio (flavta, saksofon, kontrabas), transformirano instrumentalno, elektronsko in govorno. Predmet slike so trije izvajalci v abstraktnem, belem prostoru, različni pogoji izvajanja glasbe in simboli glasbene notacije.

Odvisnost glasbe in slike je tolika, da ena brez druge ne moreta obstajati kot umetniško samostojni. Prevzeta iz glasbe, se oblika variacij ne razume samo kot variiranje fugirane

dodekafonske opredelitve v svojstvu téme, marveč tudi variiranje odnosa slike in zvoka s posebno usmeritvijo v raziskavo televizijskega medija. Televizijski medij tukaj ni uporabljen zato, da bi prenesel drug medij (koncert, balet, opero, gledališko predstavo), ampak zlasti zato, da bi prenesel samega sebe. Tako Variacije raziskujejo naravo televizijskega medija, podpirajo in razbijajo njegov iluzionizem. Z majánjem iluzije, ki se kaže v tem, da opazovani vizualni aktivnosti v sedanjosti vzročno odgovarja zvočni rezultat, se maje iluzija o dogajanju prizora v sedanjosti in s tem kaže na časovni premik snemanja-reprodukcije kot značilnost medija. V nekaterih variacijah je kontrapunktski odnos slike in zvoka paralelen takrat, ko je izvedena (pogojna) usklajenost vizualnih in zvočnih svojstev (ritma, višine, položaja, jakosti in barve), protisloven (ko je zvok in ne ostaja zvočni izvor) in komplementaren. Značaj variacij se menja glede na  pomen: od abstraktnega-formalnega, preko simbolnega, humornega, dramskega, do kritike socialnega statusa umetniške glasbe.

MIKS (1993; 11’02’’)

V tem primeru je osnovna ideja skladbe mešanje zvočnih izvorov – ne sintetiziranih in živih ampak sintetiziranih in digitalno vzorčenih (sempliranih). Glede na tembralno in dinamično ovojnico so uporabljeni štirje vzorci (sempli) ljudskih glasov ter več kot 40 sintetiziranih zvokov. Četudi je narava sintetiziranih in sempliranih zvokov različna, se v obeh skupinah nahajajo navidezno skupni elementi. Za izdelavo in sekvenciranje zvočnih struktur je uporabljen računalnik, vendar skladba pripada „glasbi s pomočjo računalnika“ in ne „računalniški glasbi“  v polnem smislu tega izraza. To je zato, ker se organizacija zvočnega gradiva ni prepustila tipično računalniškim odločitvam upravljanja, v katere sodi generiranje slučajno spremenljivih vrednosti. Glede na obliko dela se v Miksu prepletata nepravilnost mikronivoja in relativna pravilnost makronivoja.

Skladba je realizirana v Elektronskem studiu Radia Beograd.

SOZVEZDJA (1997; 16’30’’)

Zamisel za nastanek dela so mi ponudile sanje, v katerih sem videl in slišal, kako se ljudske prikazni gibljejo v temi in pojejo. Prikazni so nosile zvočno-svetlobne krogle in so oblikovale splete, podobne sozvezdjem.

Sozvezdja so delo, ki sodi v sintezno umetnost, v kateri vlada višja determiniranost odnosa med dogodki v različnih medijih, enakopravnost medijev in oblikovanje vseh medijskih linij iz enega kreativnega in duhovnega središča. V Sozvezdjih se stapljajo tri komponente: zvočna, vizualna in kinetična. Zvočna obsega 12 glasov, 12 tonov, ki jih proizvajajo elektronski zvoki. Vizualna stran obsega 12 raznobarvnih krogel, projekcijo diapozitivov (slide) 23 sozvezdij in video projekcijo partiture. Kinetično se pojavlja v gibanju in mirovanju izvajalcev. V stanju mirovanja oblikujejo izvajalci s svojo razporejenostjo v prostoru podobo nekega sozvezdja. Takrat so njihovi položaji popolnoma določeni. Gibanje izvajalcev med nastopi posameznih sozvezdij ni strogo določeno, temveč je samo usmerjeno. Oblika dela je organizirana kot niz medsebojno povezanih sekcij: uvod, prihod, sled 23 sozvezdij, sprememba med posameznimi skupinami sozvezdij, odhod in epilog. Dva ali več sozvezdij sledijo eden za drugim, razvrščena so glede na prostorninsko bližino ali mitsko komponento.

Čeprav so Sozvezdja kot večmedijsko delo, sestavljeno iz treh, relativno enakopravnih in medsebojno odvisnih komponent, je v tem delu glasba komponirana tako, da se lahko samostojno izvede. Da bi se ustvarila neka ne zlahka prepoznavna zveza med vizualnostjo sozvezdij in njihovim zvokom, so sozvezdja „projektirana“ tudi na notni sistem. V glasbi sami je ustvarjena sinteza elektroakustičnega in vokalnega medija. Glede na moje razlikovanje „rodov“ zvoka, je ta glasba del kozmološkega. Po zahtevah avtorja je inženir Radivoje Matić skonstruiral  celotno elektroniko v kroglah. Elektronska glasba je realizirana v Elektronskem studiu Radia Beograd. Beograjska radio-televizija je leta 1998 posnela Sozvezdja. Ta posnetek ni samo dokument o izvajanju, ampak je tudi video delo glede na uporabo prelivanj, superponiranja, sprememb kadrov in nekaterih učinkov, ki so značilni za televizijski medij.

Delo je prejelo prvo nagrado na Međunarodnoj tribini kompozitora u Beogradu 1998.

Vladan Radovanović

Prevod: Marjan Šijanec

Lektor: Dr. Karmen Kopecky Teržan

uho; oko: Elektroakustika

---------------------------------------------------------------------------------------------------