Marjan ŠIJANEC

Skladatelj Marjan Šijanec (1950), eden od začetnikov računalniške glasbe v nekdanji Jugoslaviji, sodi v tisto peščico slovenskih skladateljev, ki so utrli pot ustvarjanju z računalniškim medijem pri nas in se v njem tudi najbolje prepoznajo. Po diplomi iz kompozicije na Akademiji za glasbo v Ljubljani (razred prof. Uroša Kreka) se je sredi osemdesetih let izpopolnjeval v Elektronskem studiu Radia Beograd pod mentorstvom Paula Pignona in Vladana Radovanovića ter na Institutu za nuklearno fiziko v Vinči (računalniško programiranje).

Po trinajstletnem delovanju v Beogradu (kot predavatelj harmonije, kontrapunkta in oblikoslovja na srednji glasbeni šoli Dr. Vojislav Vučković v Beogradu) se je leta 1993 vrnil v rodni Maribor, kjer je bil najprej svetovalec za glasbo pri ZKO Maribor (1992–1993), potem pa vodja mariborske enote SAZAS-a (do 2004).

Dolga leta je bil stalni glasbeni sodelavec Elektronskega studia in dramske redakcije Radia Beograd, na čelu sekcije glasbenih teoretikov pri društvu glasbenih pedagogov Srbije, umetniški vodja in izvajalec v beograjskem ansamblu Druga nova glasba mentor in dirigent komornega ansambla Musica Viva, dirigent ženskega zbora Dr. Vojislav Vučković in mentor baročnega tria Fillip. V Mariboru je bil pobudnik in soustanovitelj Društva za kulturotvornost sodobne glasbene umetnosti Nova glasba, deloval pa je tudi kot honorarni predavatelj elektroakustične glasbe na Oddelku za glasbeno pedagogiko PeF v Mariboru. Sedaj ima status svobodnega kulturnega delavca, samozaposlenega pri ministrstvu za kulturo.

Za ustvarjalno in pedagoško delo je prejel vrsto nagrad: leta 1982 nagrado Združenja skladateljev Srbije za skladbo Miraggio – simfonijo za veliki simfonični orkester; leta 1984 2. zvezno nagrado St. Mokranjac za Sliko za mešani zbor in tolkala; uvrstitev med najboljših deset skladb jugoslovanske glasbene produkcije v letu 1989 na Tribuniglasbenega ustvarjanja Jugoslavije v Opatiji; letno nagrado Radia Beograd za dramsko delo (1988/89); I/1. nagrado na zveznem tekmovanju glasbenih šol Jugoslavije z ženskim zborom Dr. Vojislav Vučković, Priština (1983); Novembrsko nagrado občine Stari grad za pedagoške rezultate (1984) ... Svoj opus deli skladatelj na tradicionalno, elektroakustično in algoritemsko glasbo, je pa tudi avtor večjega števila računalniških priredb opernih arij, samospevov in zborovskih skladb ter glasbe za gledališče in radijske drame. V prvo skupino del sodita že omenjeni skladbi Miraggio (1978) in Slika (1983) ter Komorna glasba za godala (1983, rev. 1996) in skladba Dežuje za osem izvajalcev (1996, rev. 1998). Leta 2004 je priredil za SNG Maribor opero H. Purcella Dido in Enej.

Naslovi kot so The dance of glass balerinas za 7x7 kristalnih kozarcev in analogni sintetizator (1984), Parallel Worlds za klavir, računalnik in video (1989), Random Toccatta (prva algoritemsko delo pri nas), Water Dance in Water Music za digitalne vzorce klavirja (1993), nedokončan cikel dvanajstih skladb pod skupnim naslovom Music of cosmic models (1987–2006), od katerih so največkrat izvajane Saturnalias za digitalne vzorce zvonov in elektronski studio (1988), balet The Sun Set (1990), Venus orchestra za računalnik (1995) in Sole za električno kitaro, računalnik in video (2000, 2002) ... pa ga opredeljujejo kot izrazitega iskalca novega v domeni multimedijske umetnosti. Dela so bila izvedena na številnih pomembnih festivalih in koncertih sodobne bodisi računalniške umetnosti doma in v tujini.

uho; oko: Elektroakustika

---------------------------------------------------------------------------------------------------