Lojze LEBIČ

(1934, Prevalje, Slovenija), je na Univerzi v Ljubljani diplomiral iz arheologije (1957), hkrati je na Akademiji za glasbo študiral dirigiranje pri Danilu Švari ter kompozicijo pri Marjan Kozini (diplomiral 1972).

Skladateljsko je izšel iz skupine Pro musica viva, izpopolnjeval pa na poletnih tečajih za sodobno glasbo v Darmstadtu. Po intenzivnem in kritičnem soočenju s sodobnimi kompozicijskimi težnjami si je izoblikoval osebno govorico, ki je razpeta med zvočno silovitostjo ter meditativno zadržanostjo, svetovljansko miselnostjo in svojsko občutljivostjo za dediščino preteklih kultur in civilizacij.

Lebičeva dela so bila izvajana na številnih festivalih kot ISCM (Svetovni glasbeni dnevi Bruselj 1981, Zürich 1991, Bukarešta 1999, Yokohama 2001, Ljubljana 2003, Zagreb 2005), Glasbeni Biennale Berlin, Biennale Zagreb, Musicprotokoll v Grazu, Pan Music festival v Seul, Varšavska jesen, Trieste Prima in drugod.

Leta 1994 je prejel Prešernovo nagrado za dotedanji skladateljski opus in je od leta 1995 redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Leta 2003 je bil izvoljen za zunanjega člana Kraljeve Flamske Akademije za znanost in umetnost Belgije.

Skladba ATELJE III za čelo in magnetofonski trak je nastala leta 1976. Zvočni del na traku je iz dveh slojev. Prvega, ki je kot Atelje II ustvarjen v Elektronskem studiu Radia Beograd – vodja Vladan Radovanović – in drugega iz večkrat dosnete igre čela kot posrednika v dialogu med magnetofonskim trakom / zvočnikom / in živim izvajalcem. Solist je bil Ciril Škerjanec.

Iz soigre solista in traku se delo preko osmih razvijajočih se struktur izoblikuje v dramatiko celote.

Po izvedbah doma: v Ateljeju Društva slovenskih skladateljev – odtod naslov skladbe, v Kopru, Opatiji, Beogradu … je bil Atelje III leta 1979 izveden tudi na koncertu Ensemble Inter-Contemporain v Parizu / solist Pierre Srauch/.

uho; oko: Elektroakustika

---------------------------------------------------------------------------------------------------