Jakob JEŽ

(1928) je končal študij glasbene zgodovine leta 1954, ob tem pa je študiral kompozicijo pri Marijanu Lipovšku in Karlu Pahorju. Ves čas je poklicno deloval v glasbenem šolstvu. Bil je profesor na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani. Leta 1991 je prejel Prešernovo nagrado za življensko delo.

Med večjimi vokalno-inštrumentalnimi deli izstopajo kantate Do fraig amors (1968), Brižinski spomeniki (1971) in Pogled zvezd (1974), sicer pa je avtor številnih vokalnih in komornih del, ki odražajo visoko umetniško vrednost. Znatnejši del svojega ustvarjanja je posvetil zborovski glasbi za otroške, mladinske in odrasle zbore. V njegovem ustvarjanju je čutiti tesno navezanost na Kogoja, katerega zapuščino je pripravljal za tisk. Kot skladatelj predstavlja samoniklo osebnost, ki se sicer naslanja na sodobne kompozicijske vzore, vendar jih podreja svojim lastnim vsebinsko-izraznim vzgibom. Izredne zvočne učinke dosega z včasih nenavadnimi, a originalnimi kombinacijami vokala in instrumentala. Pri izbiranju besedil za svoje vokalno-instrumentalne kompozicije rad poseže tudi v slovensko kulturno zgodovino.

Jakob Jež je zasnoval skladbo POGLED ZVEZD II za elektronske zvoke kot nadaljevanje vokalnoinstrumentalnega dela Pogled zvezd.

Skladatelju se je že ob pisanju kantate za ženski tercet, moški oktet, mešani zbor in orkester, leta 1974, porodila ideja za nadaljevanje »zvezdne glasbe« z elektronskimi zvoki. Svojo zamisel je uresničil dve leti pozneje v Elektronskem studiu Radia Beograd ob pomoči njegovega vodje Vladana Radovanovića. Tam je razvil še vrsto zamisli za druge skladbe iz tistega obdobja, npr. dinamično utripanje zvoka. Iz že dosežene prosojne barvitosti s klasično zasedbo in vokalnimi modifikacijami si je z elektronskimi postopki prizadeval najti nove odtenke, predvsem take, ki s tradicionalnimi sredstvi niso dosegljivi.

Skladatelj Jež takrat sicer ni bil vešč upravljanja z zahtevnimi aparaturami, da bi z zvočnimi iskanji in improvizacijo našel želeno, zato si je izdelal podroben načrt. Na milimetrski papir je vrisal zvočne dogodke, kar je omogočilo časovno in višinsko pregledno programiranje zamisli v štirikanalnem zvočnem zapisu, z občasno trislojno razčlenitvijo. Temu postopku je nato sledilo za skladatelja najzanimivejše – zaželenih barv iz »skrivnostnega« novega instrumenta in odpiranje poti do novih glasbenih

spoznanj.

uho; oko: Elektroakustika

---------------------------------------------------------------------------------------------------