Bojana ŠALJIČ

Leta 2001 je diplomirala iz kompozicije na Akademiji za glasbo v Ljubljani, v razredu prof. Marka Mihevca. Podiplomski študij elektroakustične glasbe je nadaljevala med letoma 2001 in 2002 na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost na Dunaju pri prof. Dietru Kaufmannu. Izpopolnjevala se je tudi pri Brunu Liberdi, Wolfgangu Mittererju, Françoise Barrière in Richardu Boulangerju.

Temeljno izrazno sredstvo skladateljice Bojane Šaljić Podešva je elektroakustična glasba, s čimer zajema tako fiksno izdelane dvo ali večkanalne kompozicije, kot tudi obdelavo instrumentalno-vokalnega zvoka ali zvočne inštalacije v realnem času. Prav tako ji je zelo blizu komorna glasba, ki dopušča neposredni kontakt z izvajalci in omogoča bolj solistični pristop. Poleg predstavljanja svojih del v koncertnih situacijah jo privlači povezovanje z drugimi umetnostmi. Tako je dala zvočno podobo več predstavam s področja plesnega, lutkovnega in dramskega gledališča ter drugim avdio-vizualnim projektom in dogodkom. Za dosežke na glasbenem področju je prejela številne nagrade in priznanja.

MORA, radiofonsko delo (2008)

Zvok vs. Besedilo

Zvočni material skladbe Mora so odlomki iz istoimenske kratke zgodbe pisatelja Miloša Bartola. (interpretator: Tomaž Gubenšek). Mora je polbožansko bitje iz slovanske mitologije; bitje z mračne strani, ki pričaka popotnika v gozdu ter duši spečega. Dolgo sem se upirala, a Mora me je res potegnila vase, čeprav se ne istovetim z njeno žrtvijo: morda sem prej s tiste druge, hrupne strani, izmed ljudi, ki so (ali smo) del utečenega družbenega kolesja in se sami sebi zdimo boljši od tistih, ki mislijo, čutijo in delujejo drugače, ki nočejo ali ne zmorejo biti del istega gigantskega pogona.

Dobro besedilo ne potrebuje glasbe, ne kakega drugega podčrtaja. Zakaj potem »uglasbiti« nekaj, kar ima samostojno življenje? Poslušati je čisto drugače kakor brati, realni čas dogajanja ne dovoli ustvarjanja lastne interpretacije. In tu sem torej zdaj jaz – v kakšni vlogi? Posrednik? Stvaritelj interpretacije? Ne, ne. Ker sploh  nočem govoriti o Mori, temveč o svojem srečanju z njo. Mora vs. moje življenje, moj ekskluzivni, vsak dan fascinirajoči me film.

Pri delu z besedilom sem se srečala z obširno problematiko. Na kak način lahko gradim, naj bo to ilustrativni »hörspiel« kot ena skrajnost, ali naj obravnavam zvočno gradivo povsem abstraktno – toda potem: čemu tekst z zgodbo? Kako je sploh možno ustvariti delo, kjer je pomembno razumevanje besedila, hkrati pa je še zmeraj tekst zgolj eden izmed uravnoteženih elementov (kompozicija, zvok…)?

Kdo naj interpretira besedilo? Ali naj bo to ena oseba in s tem tvegam monotonost, ali več oseb in tvegam izgubo intimnega občutka bližine?

Nazadnje sem se odločila, da nastopa tekst v vlogi solističnega inštrumenta (>> konkretni nivo obravnave besedila), ki potuje skozi različne prostore spletene iz tistih transformacij besedila, ki še zmeraj omogočajo prepoznavanje izvora (>> abstraktni nivo obravnave besedila).

Bojana Šaljić Podešva

uho; oko: Elektroakustika

---------------------------------------------------------------------------------------------------