Jernej Jemec

5. september 2008

Jernej Jemec (rojen leta 1977 v Mariboru) opravlja magistrski študij na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Njegova razstava Zvok kot notranja struktura slike je raziskovanje razmerji med vidnim in slišnim. Zvočne slike se pokrivajo s poljem zvoka, ki ga uspešno vgrajujeje v likovno telo slike, ki je tako tudi zvočni nosilec- predvajalec zvoka. Njegova avtorska glasba se povezuje v celoto s slikami, ki tako postajajo celostni objekti za gledanje in poslušanje. 

Zvok kot notranja struktura slike

Slikarska zhodišča:

Sodobna znanost vse globje prodira v plasti našega bivanja in širi spoznanja o nas in prostoru, ki nas obdaja. Znanost je eden izmed kjučev za razumevanje prostora saj razkriva očem nevidno, spreminja praznino v prostor in ponuja nove neslutene odgovore. Mikrovalovno sevanje kozmičnega ozadja je kakor odmev velikega prapoka v najzgodnejših trenutkih nastanka vesolja. Kozmičnega sevanje ni mogoče videti, zaznati ga je moč s pretvarjanjem mikrovalovnih valovov v zvočno frekvenco. Vse kar obstaja danes je posledična transformacija sil za katere je znanost ugotovila da je bila nekoč eno. Poimenovali so jo supersila, ki se je šele z ohlajanjem razpustila na to kar danes razumsko ločujemo kot prostor, svetloba, masa in materija. Morda pa je čas, da ponovno premislimo ali je slikarska praksa in prostorska perspektiva, ki jo uporabljamo edino mogoče izrazilo.

Slikarstvo je pojem vidnega in vidnih fenomenov. Moje vprašanje je kako slikarstvo združiti z zvokom in ga postaviti v odnos do vizualnega? Vizualni znak potrebuje novo prostorsko vrednost, ki ni več merska enota temveč zvok. Zvok je distanca med vidnimi polji slikovne ploskve. Nov element (zvok) vnaša v likovno izražanje spremembe. Spremembe so pogojene z likovno estetiko. Slika ni vezana na merska sorazmerja. V likovni snovi je možno zajeti bistvo. Bistvo ni vezano na estetizacijo, temveč na stvarnost, ki oblikuje podobo slike. Podoba likovnega dela je samosvoja likovna celota neodvisna od trendov in slikarskega hotenje.

Kako lahko ustvarimo nekaj, kar bi imelo svojo lastno eksistenco? Slika mora biti mehanizem, ki oko ob zrenju nenehno zaposljuje z razpiranjem pogleda. Gledanje je lahko vedno nov proces. Umetnost je lahko preprosta oblika organizacije pojavov, ki se pojavljajo v naravi in, ki trajajo. Te pojavi so nad človeško voljo in se umikajo vsakršemu vrednotenju.

Zvočne slike se pokrivajo s poljem zvoka, ki ga uspešno vgrajujejo v lastno likovno telo. Je tako slika kakor tudi zvočni nosilec. Veliko bolj gre za nujnost spojitve obeh komponent, zvoka in vizualnega prostora, zaradi danosti, ki jih predstavlja. Slika je lahko celota, ki opravičuje nujnost povezave materialov in pojmov iz različnih zvrsti kot je tehnologija, slikarstvo in fizika. Celota, ki jo tvorijo posamezni elementi se umika pred ustaljeno likovno estetiko na nivo nujnosti kot eksistance, ki ne zagovarja lepoto, temveč smisel, ki je nujnost za obstoj nečesa. To pomeni, da slika ne poskuša ustrezati kateremu koli slikarskemu modelu ali zvrsti, temveč je njena podoba posledica nujnost uskaditve različnih materialov, ki med seboj delujejo kot nekakšno naravno stanje.

Namen zvočnih slik:

Pomembno je raziskati nove možnosti formuliranja likovnega prostora. Skozi zvok v sliki se likovni prostor sočasno deliti na različna dojemanja ene slikovne površine, ki ostaja z zvokom kljub vsemu homogen. Če predpostavimo, da so ploskve na nosilcu lahko tako slikarska kakor tudi zvočna znamenja v odnosu do ostalih slikarsko-zvočnih znakav, potem slika kot tudi zvok izhajata eden iz drugega.

Rezultat je zmeraj v naprej nepredvidljiv.

                                                                                           Jernej Jemec