Janez Grejan in njegova poezija

AVENIJA

Luč mežika in ugaša

Neonska svetloba me blešči v oči

Na koncu Avenije sem obstal

Levo, desno, nazaj, naprej,

Samo ravno?

Smrtno nevarno

Me ljubiš?

Prekinjena zveza

Grem raje ven v iluzijo

Dolga je avenija

Dvignem roko »taxi« stari »Buick«

Naročim šoferju

»Odloži me tam, kjer nikogar ni«

Pada sneg

Skozi zamazana okna belina

Tvoj smeh se mi prikazuje kot čistina

Na oknih zmrznjena sapa

Duš, ki so se vozile pred mano

Kaj so mislili, niso povedali

Ali o sestajanju

Ali o razhajanju

V glavnem o samem sranju

»Buick« me izvrže

Motor zarohni in spelje

Kričiš in me zavržeš

Motor ali srce ista si

Kaj si, zakaj si, kje si?

Ko te rabim, te ni

Iluzija, ali ti, ki te ni

Edino Avenija je realna.

»NORMANDIJA 44«

Kako mi paše cigaret

hudiča ali bom zadet

»Edit Piaff« poje kako je žalostna

vojska – vojna kako si bolna

spomin na tvoje oči

kjer ni več pomoči

spomin na cvetje

ob obali Atalntika

kjer so divjale horde

ko sem delal na akorde

da te počastim

se te polastim

na drugi strani morja

bruham in padam

težko že vse obvladam

desantni čoln

prekleta Normandija

živel sem zdaj je invazija

prestreljene čelade

in življenja

kje je konec izčrpljenja

ime mi je – ni pomembno

ostala bo samo ploščica (»dog – tag«)

zato sem miren

v čudaški diviziji

kako je oddaljen nasip

do katerega štejem korake

tvoje oči se bojo v spanju zastrle

moje bodo pa v pesku umrle

Kaj je tisti čar, za katerega se umira,

kje je tisto, ko se ti vse pred očmi zapira,

kje je žar, ki nekoč je bil v tebi,

kam je šla moč, ki ugasnila je v meni?

Nič ni več, le tema se je naredila,

ko zadnja kaplja krvi iz mene se je izcedila,

nekoč sijoč obraz preplavila je bledica.

Kje si zdaj ti, moja krasotica?

Ni te, da stisnila bi mojo rano,

nič več ne pomaga, da stresaš me za ramo.

Tvoji poljubi ne morejo zbudit več mene,

zato ker prazne so že zdavnaj moje vene.

Zadnja ura, ni ne strahu in ne bolečine,

najbolj grozen strah je na spomine,

za temnim dnevom pride črna noč,

edina svetloba blesk je ostrega rezila.

Kje si zdaj, moja krasotica,

se ti je že kakšna solza vlila?

Naj se ti ne, dalje boš živela,

en dan prišla boš za mano,

ne boš me našla, grem v večno osamo.